Oktober je mesec knjige. Zdi se, kot da bi se še posebej ta mesec vedno znova zavedeli, da knjige niso samo za podstavljanje miz, za pospešeno kurjavo in večji listi knjig za zavijanje solate.

Pisatelji gremo vsako leto v oktobru še posebej vase. Nekateri si dajo natisniti osmrtnice, drugi se zares obesijo (pa ne samo ženskam za vrat), spet tretji začnejo nenadoma prezebati in stradati vsem na očeh. Ko s polja poberejo zadnjo repo, je res nekoliko težko preživeti. (Prosto po Tavčarju – 4000.)

Najpomembnejši pisatelji smo zbrani v svojem na videz nepolitičnem društvu. V njem je tu in tam tudi nekaj takih, ki vsakih pet let izdajo kakšno knjigo. Treba je povedati, da smo vsi pisatelji odločno proti indijanskemu geslu: Najboljši pisatelj je mrtev pisatelj. Slavo in denar bi namreč radi poželi še v življenju. Zato si nekrologe naročamo pri prijateljih urednikih že vnaprej, prihaja pa tudi do zanimivih anekdotic. Včasih o komu pišejo izredno lepo še v času njegovega življenja, pa se potem človek vpraša, ali živita urednik in pisatelj v skupnem gospodinjstvu ali pa je prišlo do usodne pomote.

Ko sem bil sprejet v DSP (Društvo slovenskih pisateljev), je k meni pristopila neka dama, ki je bila pravzaprav dama iz učbenikov. Ker redno hodi na društvene sestanke, je uvrščena s svojim delom v leksikone zelo podrobno in prav z vsemi deli, čeprav se za pisalnim strojem ni ravno pretegnila. No, in prav ta dama iz leksikonov me je po sprejemu v DSP prisrčno objela – moja najdražja tega še do danes ni izvedela in upam, da ne bo prebrala teh vrstic – ter mi nenavadno prijazno dejala:

»Joj, vas pa ne poznam! Ali ste res napisali kar petdeset knjig?!«

Bilo je še v času, ko jih na knjižni polici še ni bilo sedemdeset.

»Pa sem jih res!« sem ji odvrnil v zadregi. Človek je pač nespameten, pa kar naprej nekaj kraca po papirju.

»Res vas ne poznam. No, pa saj domača literatura ni nič vredna, ali ne? Zagotovo z menoj delite to mnenje! A o tem kdaj drugič! Sploh pa, ali nič ne hodite na naše sestanke? Danes je pomembno biti prisoten, vse drugo je postranska stvar.«

---

Produkcija zvočnega posnetka: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

ISBN 978-961-291-320-5 (m4a)
COBISS.SI-ID 50762243

Ivan Sivec