Druga pesniška zbirka Boštjana Dermola.

Morje je ključnabeseda, ki teče skoz Dermolove nove pesmi: pripadnost morju, zavezanost morju, povezanost z morjem. Pa ne bomo zdaj o tistih (pra)zgodovinskih prvinskostih; morje je čisto enostavno nuja, ki narekuje najboljšo Dermolovo liriko in skozenj se dogaja vse ostalo, vse je povezano: ljubezen, minljivost, smrt, tragedija, Bakhus, Morana … vse, kar šteje, kar razveseli ali zaboli in ti skrajnosti sploh nista skrajnosti, nista daleč vsaksebi, temveč se v najboljših trenutkih stikata. Če na primer spregovorimo o minljivosti: ko nekdo odide, bodisi življenjski sopotnik bodisi kak drug družinski član ali pa nekdo drug, ki je blizu, prijatelj ali kolega, ni pomembno, čutimo bolečino. Naš svet se stanjša, delček ga, fizično, izgubimo, a taisti delček ostane v naših spominih čisto drugače obarvan, kot veselje: to osebo smo poznali, bili smo del njenega ali njegovega časa, intimnih in manj intimnih trenutkov. In pesmi v pričujoči knjigi otipljivo polzijo nazaj v spomin zato, da svet spet osmislijo, da gre življenje naprej v določenih znamenjih. Katerega koli dotičnih razdelkov boste brali, povsod so ločitve, snidenja, spomini … A pesmi v njih niso temne, čeprav včasih trpke; niso brezupne, čeprav včasih črne. So pesmi, ki vrvijo od morja, od širine, od upanja v vedno nov horizont. Lahko začnemo kar s prvo, uvodno. In morda preskočimo na zadnjo, zaključno. Vmes je diapazon argumentov in protiargumentov. Panta rhei in vse mine … hell, vse tudi ostane. Kako že poje tista stara popevka? Žive naprej v pesmi tej zelene livade s teboj.

Boštjan Dermol