Pred vami je kratka prvoosebna pripoved slovenske sodobne pisateljice in igralke Maje Gal Štromar.

Kratek roman »Misli name, ko ti je lepo« je bogato in poglobljeno delo, ki premore neogibne fabulativne ovinke in skoke. Delo bi lahko tudi žanrsko poimenovali »shishosetsu«, na Japonskem visoko cenjeno formo, v katerem se avtorica sooča z izginotjem svojega očeta.

Konkretno dogajanje romana je sicer vpeto v kratek čas tik po očetovi smrti, a hkrati vanj neprestano vdirajo flashbacki preteklosti, eksistencialna vprašanja, sprva zaslepljena skozi izkrivljeno optiko ranjenega otroka, kasneje odraščajoče ženske in končno zrele čuječe osebe, ki ji neizbežnost tuzemskosti in minljivosti lahko daruje le (samo)sprejetje. Priče smo dolgemu slovesu v obliki intimnega izpraševanja, a tudi morda celo prvemu srečanju in prepoznanju sprejetja med očetom in hčerko, pa četudi posthumno. Nedvomno pa gre za intimni, a hkrati tako človeško univerzalni, zrelostni izpit premen rojstva in smrti.

Roman »Misli name, ko ti je lepo« je nepretenciozno, globoko, milo, dramatično in iskreno pisanje, ki premore nekaj nujno potrebnih obešenjaško duhovitih zasukov. Univerzalno pisanje, kajti, kot pravi pisateljica sama, vsi imamo očete, ne glede na meje, jezike in nacionalne pripadnosti.