Ciciban

Ciciban je gotovo najbolj poznana Župančičeva knjiga in ena najbolj priljubljenih pesniških zbirk, kar jih je kdajkoli izšlo pri nas. Z njo se je Župančič vzpel na vrh mladinske poezije pri Slovencih, naši mladini pa je ustvaril pesniškega junaka, ki se po priljubljenosti lahko primerja z najbolj znanimi literarnimi liki iz svetovne mladinske književnosti. Prva izdaja je bila natisnjena decembra leta 1915 z naslovom Ciciban in še kaj, naslednje pa imajo skrajšan naslov Ciciban. Prvotno naj bi se zbirka imenovala Meh za smeh. Ime za svojega pesniškega junaka in s tem tudi za naslov zbirke je Župančič našel v Srpskem rječniku Vuka Karadžića, kjer je zapisana tudi ljudska uganka, v kateri nastopata Ciciban in Cicibanica. Literarni lik prikazuje otroka, njegovo iskrenost, dobrosrčnost, sproščeno igro, njegov smeh in jok, njegovo domišljijo, zvedavost in nagajivost. V pesniški zbirki je avtor želel prikazati menjavanje razpoloženja, ki je značilno za otroke. Tako v prvi pesmi prikaže "cmero" (Kadar se Ciciban joče), ki že v naslednji pesmi navihano oporeka mami (Pismo). Navihanost in odkritosrčnost sta prisotna v pogovoru s čebelo (Ciciban in čebela), zvedavost pa v poučni pesmi Zvezdoznanstvo. Da je otroška domišljija bogata, govori pesem Otroci spuščajo mehurček. Tako kot ostali otroci, se tudi Ciciban ni želel umivati in zato postane Cicifuj (Ciciban-Cicifuj). Odkrivanje vrednot zasledimo v pesmi Naše luči, na koncu pesniške zbirke pa, tako kot vsi otroci po napornem dnevu, zaspi tudi Ciciban (Ciciban zaspi).