Cvetje v jeseni

»Pretresla me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prišla je pozno, prav tako je prišla, kakor pride časih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet.« Takšna je v Tavčarjevi povesti ljubezen med ljubljanskim odvetnikom Janezom in nedolžnim kmečkim dekličem Meto. Star panj, ki se vname, gori dolgo, tokrat pa v ljubezenskem ognju izgori mlado dekle ...

Pač pa je v jeseni življenja Ivana Tavčarja (1851–1923) bogato obrodilo njegovo literarno pisanje z vrhuncem v Visoški kroniki, ki jo je objavil štiri leta pred smrtjo. Povest Cvetje v jeseni, ki jo ob koncu Tavčarjevega leta dobivamo še v zvočni obliki, je napisal sredi prve svetovne vojne in vojni moriji ob ljubezenski zgodbi postavil nasproti še podeželsko idilo. Tako kot že skoraj štiri desetletja prej v črticah v zbirki Med gorami je tudi tokrat izrazil nasprotje med pokvarjenim meščanskim in zdravim kmečkim življenjem, domača zemlja je nujna tudi za bujno razraščanje narodovih korenin. Misel o ljubezni, ki naj bi nam bila v pogubo, je v drugačnem okolju izpostavil že v knjigi V Zali. Pisateljeva sporočila so torej stalnica, a Cvetje v jeseni je le eno.

- Vlado Motnikar, urednik literarnih oddaj Radio Slovenija